2Sep
Sedemnajst izdelkov izbere, za katere menimo, da vam bodo najbolj všeč. Na povezavah na tej strani lahko zaslužimo provizijo.
Steve Granitz/Wire Image
Minilo je že skoraj leto dni, odkar sva začela hoditi, vendar nihče ni vedel za nas. Včasih sem o tem govoril ležerno, a vedno je našel način, da je svoje besede zasukal in obrnil, dokler niso prerasle v teorijo, ki se je zdela smiselna. Bil je dober s svojimi besedami, jaz pa sem imel dobre razloge, da bi jim verjel. Le nekaj prijateljev v šoli je smelo vedeti za nas in večinoma jih je sam izbral.
Takrat je bilo to smiselno, saj je bil prepričljiv, ko je govoril o zasebnosti kot osebi na prvem mestu. Včasih sem mu na pol v šali rekel, da bi to rad zakričal na ves svet na megafonu, ker se mi je zaradi tega zaljubil. Temu se nikoli ni nasmehnil. Čeprav je moja mama čutila, da je na njem nekaj nenavadno temnega, sem vedno trdil, da je to samoiniciativno. Poleg tega si nisem mogel dovoliti verjeti, da sem zanj predobar. Bil je neskončno očarljiv, inteligenten in filozofski nad leti. Vsaj tako bi ga na skrivaj želel opisati.
Vedel sem, da ga ljubim, in to je vse, kar je pomembno. Seveda nisem bila najlepša punca na svetu, vendar je vedno govoril, da sem mu ravno zato všeč, zato sem bila s tem zadovoljna. Večino časa je tako. Nekoč sem zbral pogum, da sem v jedilnici pred njim zapel pesem (od nekdaj mi je bilo všeč petje), on pa se je zasmejal in rekel: "... to je tako super pri tebi; čeprav nisi dober pevec, se ne bojiš poskusiti. "To je kompliment, kajne?
Zdaj napišite naslednje poglavje! Spodaj kliknite »Oglejte si vse pripombe bralcev« in objavite odstavek.
Preverite, ali spremljate Nikki Reed (@nikkireed_i_am) in sedemnajst (@seventeenmag) na Twitterju - objavili bomo, ko bo Nikki nadaljevala zgodbo z enim od vaših poglavij!